natisni
PDF

Partizanska bolnica Franja

Druga svetovna vojna je bila ena najtežjih preizkušenj za človeštvo. Tudi Slovenci so se takrat kakor drugi svobodomiselni narodi organizirali v boju proti fašizmu in nacizmu. Posebnost slovenskega odporniškega gibanja so bile skrite stacionarne bolnišnice. Gradili so jih v težko dostopnih gozdovih, prepadnih grapah in podzemnih jamah. 


Po kapitulaciji Italije, jeseni 1943, je dr. Viktor Volčjak po nasvetu domačina Janeza Peternelja s skupino borcev začel z izgradnjo nove bolnišnice v težko dostopni soteski Pasice v Dolenjih Novakih na Cerkljanskem. S predano pomočjo domačinov je gradnja potekala postopoma vse do konca vojne, ko se je na dnu globeli ob potoku Čerinščica stiskalo 14 lesenih barak in več pomožnih objektov. Že v času vojne so jo poimenovali po partizanski zdravnici Franji Bojc Bidovec, ki jo je tudi največ časa vodila. V centralnem oddelku Franje, ki ga danes poznamo kot Partizansko bolnico Franja, se je zdravilo 578 težjih ranjencev, v 10 zunanjih oddelkih pa še okoli 300 lažjih. Med ranjenci so bili poleg Slovencev tudi pripadniki narodov iz nekdanjih Jugoslavije in Sovjetske zveze, Italijani, Poljaki, Francozi, dva Avstrijca ter dva Američana.

 

Dostopna pot je vodila po potoku Čerinščica. Ranjencem so pred prenosom, ki je potekal ponoči, zavezovali oči, da ne bi mogli izdati, kje so se zdravili. Bila je edina med skritimi partizanskimi bolnišnicami, ki je poskrbela tudi za premišljeno izdelan obrambni sistem. Sovražnik se je dvakrat znašel v njeni neposredni bližini, vendar je ni odkril. Bolnišnica v soteski je bila namenjena predvsem težjim ranjencem, medtem ko so se ostali zdravili na zunanjih oddelkih, ki se po vojni niso ohranili. Pred vhodom v sotesko je bilo pokopališče, vendar grobov zaradi varnosti niso smeli vidno označiti. Vanje so položili zapečatene stekleničke, v katerih so bili shranjeni listki z osebnimi podatki. Posmrtni ostanki umrlih, ki jih niso odpeljali svojci, so bili junija leta 1946 prekopani v skupni grob na pokopališču v Cerknem. V njihov spomin so pred vhodom v sotesko postavili ploščo z imeni umrlih.

Zdravstveni delavci so reševali življenja v okoliščinah, ki si jih danes težko predstavljamo. Operacije so redko potekale brez omame, večinoma so imeli na razpolago eter, pentotal in druga sredstva. Primanjkovalo pa je antibiotikov, krvi in plazme. Improvizirati so morali tudi pri razkuževanju operacijskega perila in instrumentarija. V začetku so vse to prekuhavali, proti koncu leta 1944 pa so uvedli suho sterilizacijo z vročo paro. Preskrbo s sanitetnim materialom in zdravili so omogočale terenske organizacije, pomoč pa je po skrivnih zvezah prihajala celo iz Milana in Gradca. V marcu 1944 je prišla prva sanitetna pošiljka od zaveznikov. Marca 1945 pa so pridobili tudi rentgenski aparat, ki ga je poleg Franje imela samo še ena partizanska bolnišnica. Različne pripomočke za imobilizacijo poškodovanih udov je izdeloval bolničar Jože Čerin.

Skrb za ranjence in bolnike je bila v veliki meri na ramenih bolničarjev, še posebej v zunanjih oddelkih, kjer ni bilo stalnega zdravnika. Med njimi je bila samo ena šolana medicinska sestra, ki je opravljala delo glavne sestre in instrumentarke. Ostali so se usposabljali pri delu in na tečajih za bolničarje, dva sta bila organizirana tudi v sami bolnišnici.

Med zdravljenjem je bilo zelo pomembno, da ranjenci in invalidi niso postali črnogledi. Zato je bilo poskrbljeno tudi za razvedrilo. Organizirali so proslave in mitinge s političnimi govori, petjem, deklamacijami, govori in skeči. Izdajali so tudi svoje glasilo z naslovom Bolniški list.

Partizanska bolnica Franja je po vojni postala simbol partizanskega gibanja in njegove razvejane ter izjemno dobro organizirane zdravstvene dejavnosti. Spomenik je bil po povodnji, ki ga je uničila septembra 2007, v celoti obnovljen. Na osnovi dokumentacije in po natančnih načrtih so bile obnovljene barake in pomožni objekti, izdelane kopije predmetov in pridobljeni nadomestni predmeti. Pri obnovi nas je vodila želja, da bi v največji možni meri ohranili sporočilnost spomenika in njegovo simbolno vrednost.

Partizanska bolnišnica Franja je kulturni spomenik državnega pomena, vpisana je na Poskusni seznam svetovne dediščine pri UNESCU in nosi Znak evropske dediščine. Kljub izgubi dela originalne materialne dediščine je v celoti ohranila izvorno sporočilo in ostaja dragocen pomnik humanosti, plemenitosti in tovarištva ter simbol mednarodnega povezovanja in odpora.

franja4
Soba za ranjence
franja3
Detajl iz kuhinje
franja1
Kuhinja

franja10
Kopalnica in invalidski dom
Pb_Franja-soteska2
Soba za ranjence in jedilnica
franja11
Rentgen, operacijska soba in izolirnica

franja21
Pred jedilnico
franja31
Elektrarna
franja22
Baraka za osebje, kopalnica in invalidski dom

ehl
Partizanska bolnica Franja je v letu 2007 prejela Znak evropske kulturne dediščine
logopbf
Logotip