S čipko do kolesa
Dogajalo se je pred več kot 60 leti
Živeli smo v Spodnji Idriji, pri hiši smo imeli dve kolesi, za tiste čase bogastvo, a bili sta tako stari in podrti, da smo jima rekli »naši kripi«. Enega, boljšega, je vozil ata za na šiht, drugega pa jaz za v šolo. Ker sta bili obe kolesi »s štango«, je bila mama brez prevoza.
Nekega dne pa je bilo mami vsega dovolj, odločila se je, da bo svoje kolo prislužila s klekljanjem – in to lepo »italijansko« kolo.
Dolgo sva klekljali in švercali špice v Novo Gorico, od tam pa v Gorico. Zanimiv je bil prenos čez mejo: v torbi smo imeli skrit prostor, največkrat pa smo čipke zavezali okrog pasu.
Nabrale sva dovolj lir in šle po nakupu. Izbrala je lepo, svetleče žensko kolo.
Spet je nastal problem: carina.
Počasi sva peljali kolo proti meji, kaj bo? Bova imeli dovolj denarja, da plačava carino? Ga nama bodo kar vzeli, kaj še? Ob njenem razmišljanju naju je ogovoril mlad fant in se ponudil, da lahko on pelje kolo čez mejo. Zelo hitro je mama privolila. Prav tiho pa je rekla: »Veš kaj, če ga bo imel on, je bolje, kot pa da ga vzame carina.«
Fant je vzel kolo, ga popackal s prahom in se odpeljal.
Odšli sva na mejo. Cariniki so naju natančno pregledali in ocarinili.
Kar nekaj časa sva hodili, gledali, čakali, kaj bo. Ko sva bili že skoraj prepričani, da sva nekaj mesecev klekljali zastonj, se je pripeljal fant z najinim kolesom. Mama je fantu dala kar nekaj lir. Branil se je, da je preveč, povedal pa je, da to ni bilo niti prvič, še manj pa zadnjič.
S kolesom sva šli na vlak, z Mosta na Soči se je mama peljala do Spodnje Idrije. Jaz sem šla na star, rdeč Foretov avtobus. To kolo so ljudje občudovali.
Naj zgodba ostane, da bodo zanamci vedeli, da pred toliko leti ni bilo lahko dobiti, kar si si želel. Če je bilo kaj lepega v trgovinah, nisi mogel kupiti, ker je bila denarnica švoh. Pa tudi z bulo, papirci, kleklji, buckami in cvirnom ni bilo lahko služiti.
Vida Čadež, Cerkno, maj 2026
Kolo je razstavljeno v Cerkljanskem muzeju kot del razstave Ne samo bela. Čipka.
