Klekljanje čipk v Sloveniji vpisano na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva

Klekljanje je veščina ročnega izdelovanja čipk s sukanjem in križanjem niti, navitih na posebne, stružene lesene palčke – kleklje. Postopek klekljanja sledi vzorcu – risbi na papirnati predlogi, pritrjeni na valjasto blazino vstavljeno v pleteno košarico ali lesen podstavek. Klekljarica potrebuje še bucike, kvačko, škarjice in pripomoček za navijanje sukanca na kleklje. Čipke se izdelujejo iz lanenih in bombažnih niti, svile, redkeje volne, umetnih materialov ali kovinskih niti. Z uporabo različnih klekljarskih elementov in tehnik ter lokalno prepoznavnih vzorcev, ki jih pogosto zaznamujejo ljudska poimenovanja (križčevke, srčkovke, pogačke, močeradovke…), klekljarice izdelujejo čipke metrskih ali zaključenih oblik. S čipkami se krasijo oblačila, cerkveni in hišni tekstil, reprezentativni prostori, iz njih se izdeluje nakit in hišno okrasje.

Zaradi gospodarske vloge, ki jo je imelo klekljanje v preteklosti, se je ohranilo do danes, ko predstavlja predvsem prostočasno dejavnost, s katero se ukvarjajo največ upokojene ženske, otroci in mladina, redkeje moški, ki sodelujejo predvsem kot izdelovalci klekljarskih pripomočkov. Danes imajo čipke tudi druge družbene vloge. So inspiracija za umetniško ustvarjanje v modi, sodobnih vizualnih umetniških praksah, oblikovanju, arhitekturi in dekoraciji v kulinariki. Klekljanje je kreativno izražanje vseh, ki so vključeni v proces nastajanja čipke – tako risarja vzorca kot klekljarice. Klekljanje ima tudi terapevtsko funkcijo.