Rudarska hiša na Bazoviški 4 v Idriji je bila postavljena konec 18. stoletja. Do danes je ohranila glavne značilnosti nekdaj tipične idrijske arhitekture in rudarske bivanjske kulture. Po večletni obnovi v 90. letih 20. stoletja je hiša danes zavarovana kot kulturni spomenik, pritličje pa je opremljeno in obiskovalce popelje v čas prve polovice 20. stoletja.

Idrijska rudarska hiša je vkopana v pobočje in s pročeljem obrnjena v dolino. Celotna konstrukcija je skoraj v celoti lesena, z izjemo kamnitih temeljev, zidane kleti, notranjih kuhinj in vež. Gornji deli zunanjih sten so sestavljeni iz desk, obitih z letvami, ometanih in pobeljenih z apnom. Streha je prekrita z jelovimi skodlami – »šinklni«. Zaradi svoje višine, bele fasade in številnih majhnih oken daje vtis mogočne, že kar monumentalne stavbe. Večina rudarjev si ni mogla privoščiti lastne hiše z zelenjavnim vrtom, temveč so bili podnajemniki v privatnih hišah in kasneje, po letu 1870, v stanovanjskih blokih imenovanih »prhauzi«.

V 19. stoletju je v eni sami hiši živelo približno 16 ljudi. Vsak lastnik je oddajal vsaj eno stanovanje. Gospodar je imel boljši socialni status kot podnajemnik, saj je redil domače živali (prašiča, zajce, kokoši ter včasih celo kravo) in pobiral najemnino. Pomanjkanje prostora je družine sililo v skromno življenje; pri izrabi prostora za spanje pa so potrebovali že kar nekaj domišljije. Najmlajši otrok je običajno spal v zibki, dva v predalu – »ladlcu«, ostali otroci so spali na leseni klopi z naslonjalom – »kanapeju«, na slamnjači, fantje poleti celo na podstrešju.

Tudi ptice pevke so našle svoj prostor v hiši. Kletke so visele na zidovih ali stale na omarah in okenskih policah. Rudarji so bili zmeraj družabni, ob večerih so se radi zbirali pri pogovorih, družabnih igrah in različnih opravilih. Ženske in otroci pa so klekljali.