Razstava o idrijski čipki je pripoved o idrijski čipki, zaviti kakor trak, po katerem je postala širše prepoznavna. Predstavljamo vam njeno zgodovino, zapisano z nitjo, pri čemer nočemo ostati zazrti zgolj v preteklost in idrijsko čipko, kakršna je nekoč bila, temveč želimo prikazati tudi njen sodoben izraz.

Idrija je doma in v svetu poznano središče izdelovanja klekljanih čipk. Idrijska čipka je tip ročno klekljane čipke, ki se ponaša z večstoletno tradicijo. Z izbranimi muzealijami želimo podati zgodbo o bogastvu idrijske čipke, njeni vpetosti v slovenski ter širši evropski prostor, v življenja posameznikov in skupnosti, njen vpliv na oblikovanje likovnega obzorja, njen pomen za gospodarski razvoj ter priložnost za prijateljevanje in družabno življenje. Razstava je razdeljena na osem vsebinskih sklopov, s katerimi bi radi izpostavili ključne značilnosti in dejavnosti, ki opredeljujejo idrijsko čipko.

V prvi sklop so prostorsko in časovno umeščene klekljane čipke v Evropi. Na ogled so čipke iz 17. stoletja iz nekaterih najstarejših klekljarskih središč. Poleg tega so prikazani prestižni kosi ženskih čipkastih oblačil višjega sloja, kot jih je narekovala moda 2. polovice 19. stoletja. Razstavljeni klekljarski pripomočki iz različnih delov Evrope razkrivajo drobne posebnosti posameznih klekljarskih območij.

Izvor klekljane čipke se pripisuje Milanu v Italiji, od tam pa se je znanje širilo v druge evropske dežele. Med znana klekljarska središča se uvrščajo: Benetke, Genova, Binche, Valenciennes, Mechlin, Lille, Chantilly, Bruselj, Honiton, erzgebirško območje in druga. Enega izmed vplivnih evropskih središč klekljane čipke predstavlja tudi Idrija.

Tehnološki in oblikovni razvoj idrijske čipke od njenih začetkov do sedanjosti želimo ponazoriti s pomočjo starih vzorcev čipk, papircev in ohranjenih listin. Sprva so se v Idriji izdelovale stavljene metrske čipke, v 19. stoletju pa so se uveljavile sklepljene čipke. Slednje so tekom 70. let 19. stoletja kot tip sklepljenih tračnih čipk prevladale ter se pod imenom idrijska čipka uveljavile v širšem evropskem prostoru.

Prvi dokument o klekljanju v Idriji s konca 17. stoletja se navezuje na trgovanje s čipkami, natančneje na krošnjarstvo. Krošnjarji so bili mali trgovci z drobnim blagom, ki so od vasi do vasi odkupovali in prodajali blago, med drugim čipke. Krošnjarjenje je bilo v tesni povezavi s tihotapljenjem čipk in se je obdržalo še desetletja po drugi svetovni vojni. Redna trgovina s čipkami je v Idriji vzcvetela v 2. polovici 19. stoletja in je temeljila predvsem na založništvu, pri čemer je založnik klekljaricam priskrbel potrebni material za izdelavo, izdelane čipke pa nato poceni odkupil ali zamenjal za razno trgovsko blago. S trgovino s čipkami se je v Idriji in okolici ukvarjalo več privatnih trgovcev, ki so jih po 2. svetovni vojni nadomestila večja državna podjetja. Dandanes v ospredje stopajo manjši privatni studii in ateljeji. Vpliv trgovine na razvoj čipkarstva je bil vedno velik, saj je prav trg narekoval spremembe v tehniki in s tem sooblikoval podobo čipk.

Manjši del zaslužka od prodaje je pripadel klekljaricam, ki so s svojim delom rudarskim družinam stoletja zagotavljale skromen, a pomemben dodatni vir dohodka. Njihova veščina v preteklosti ni bila posebej cenjena, šele nedavno je klekljanje postalo znanje, vredno spoštovanja in občudovanja. Vloga in pomen klekljanja v javnem življenju sta se sčasoma spremenila in danes klekljanje večini klekljaric predstavlja način preživljanja prostega časa.

Čipkarska šola v Idriji je začela delovati 1876. leta, čeprav se je znanje v manj organiziranih oblikah pouka prenašalo že mnogo prej. Mesto prve učiteljice je nastopila Idrijčanka Ivana Ferjančič (1850–1879). Idrijsko šolo je pomembno zaznamovalo sodelovanje z Osrednjim čipkarskim tečajem (k. k. Zentral-Spitzenkurs) na Dunaju (1879–1904), ki je imel nalogo pospeševati čipkarsko obrt v vseh avstro-ogrskih deželah. S koncem 1. svetovne vojne je bilo sodelovanje z Dunajem prekinjeno, saj je s preostalim delom Primorske tudi idrijsko območje prešlo pod Italijo. Šola je navkljub težkim razmeram med 2. svetovno vojno ves čas delovala. Danes čipkarsko šolo kot interesno dejavnost obiskuje okoli 400 učenk in učencev. Šola poleg tega nudi različne načine izobraževanja za odrasle. Njena največja zasluga je v uspešnem ohranjanju znanja zahtevnejših tehnik.

Pri uveljavljanju idrijskega klekljanja znotraj in zunaj meja Slovenije je pomemben tudi Festival idrijske čipke, ki je bil v Idriji prvič organiziran že leta 1953. Gre za prireditev etnološkega, gospodarskega, izobraževalnega, kulturnega in zabavnega značaja, ki vsako leto pritegne številne obiskovalce. Osrednja pozornost je namenjena tekmovanju odraslih in otrok v klekljanju.

Vlogo in pomen čipk v družbi je v preteklosti opredeljevala predvsem raba čipk kot okrasja v oblačilni kulturi in stanovanjski tekstilni opremi. Najbolj množičen porabnik čipk je bila še v začetku 20. stoletja Cerkev, ki je čipke uporabljala pri krasitvi cerkvene opreme, liturgičnih oblačil in drugih bogoslužnih kosov. Ženski svet je v 18. stoletju čipke uporabljal pri obrobah takrat priljubljenih pokrival: avb, zavijačk ter peč, pa tudi za obšitke različnih kosov oblačil ter stanovanjske tekstilne opreme, ki so sestavljali nevestino balo.

Danes je idrijska čipka sestavni del slovenske kulturne dediščine, zato jo je kot protokolarno darilo prejelo že mnogo pomembnih osebnosti. Neke vrste nadgradnjo v iskanju novih izraznih oblik idrijske čipke predstavlja sodelovanje med Naravoslovnotehniško fakulteto – Oddelkom za tekstilstvo Univerze v Ljubljani in klekljaricami. Sodobno idrijsko čipko je sicer težko opredeliti, saj izgublja tradicionalno vlogo in se v delih oblikovalcev največkrat pojavlja kot abstrakcija, ki že prehaja v umetnost.

Zakladnica čipk v svojem jedru hrani čipke, ki predstavljajo vrhunec izrazne lepote idrijske čipke. Med njimi so najstarejše, najmanjše, najzahtevnejše, najlepše, … in vse so namenjene nam, da jih iskreno občudujemo ter s spoštovanjem gledamo na generacije klekljaric, ki so jih ustvarile.